23.2.2002
CELJSKO
Prejeli
smo
Visoka
cena za hišo strahov v Celju
Cenjeni
dnevnik Večer, ki ga štejemo za najbolj zanimiv in najbolj objektiven slovenski dnevni
časopis, je 15. februarja 2002 na 15. strani, ki je namenjena celjski, savinjski,
šaleški regiji, objavil članek novinarke Alme M. Sedlar "Visoka cena za hišo
strahov v Celju". V članku je novinarka, ki je že drugod ponujala svoj konstrukt,
krepko prekoračila meje dobrega okusa in se spozabila nad etiko javne besede.
Novinarka Alma M. Sedlar s tem člankom dokazuje, da
piše o stvareh, ki jih ne pozna in ne razume, da se ni niti poskusila dokopati do resnice
in da ji je šlo le za cenen senzacionalizem. Najbrž se niti ne zaveda, da so jo v ta voz
vpregli določeni politični krogi, ki jim dela družbo tudi kak naš konkurent, ki
želijo s ceneno manipulacijo doseči svoje politikantske in konkurenčne cilje. Ne smemo
pozabiti, da se nam bližajo občinske volitve in da so nekatere skupine že pohitele s
predvolilno kampanjo. Za kontekst, v katerem se nad nami že nekaj časa izživljajo
nekateri novinarji, preprosto ni druge razlage. Radi bi tudi verjeli, da je bil novinarkin
članek zgolj po naključju takoj po izidu objavljen na internetu in da se na njegovih
straneh za razliko od novinarke, ki se je vsaj podpisala, oglašajo razni anonimni, vendar
politično ter konkurenčno prepoznavni ''šaljivci''.
Pri vsem skupaj pa je še najbolj zanimivo to, da se
vključno z Almo M. Sedlar še nihče od novinarjev, ki je pisal o tem bloku, ni oglasil
pri nas, da bi mu prijazno osvetlili še drugo stran resnice. To je skrajno nepošteno do
nas in samo po sebi govori o objektivnosti takih novinarjev ter o kulturi javne besede.
Če bi se Alma M. Sedlar oglasila pri nas, bi ji tudi povedali, da blok Novi trg 2-5 ni v
Novi vasi, temveč na Dolgem polju in da je pravilno ime našega podjetja Gradbeništvo
Božičnik.
Ker smo v članku omenjeni kot graditelji tega bloka
in ker v njem novinarka ni šla do vzroka in do odgovorne strani za domnevno slabo voljo
stanovalcev, smo dolžni nekaj pojasnil.
Zaradi napake v projektu je v enem od stanovanj res
prišlo do zatekanja vode in do zamakanja zunanje stene. Ko so padavine odkrile napako,
smo jo z dodatnimi posegi trajno sanirali. Čeprav do napake ni prišlo po naši krivdi,
smo jo in jo še obžalujemo. Kot se sliši, pa to ni bil glavni razlog za tako dolgo
odlašanje z vselitvijo.
S projektom niso bili predvideni nadstreški nad
balkoni v zadnji etaži. Torej jih nismo mogli in ne smeli zgraditi. Balkonske ograje in
odprtine na njih, ki naj bi bile prevelike in skozi katere naj bi domnevno ''skoraj''
padel otrok, so bile izdelane natančno po projektu. Reže so široke natančno 10 cm in
ne 12 cm ter so še vedno za nekaj centimetrov ožje kot to dopuščajo normativi. Naj
omenimo, da to širino presega že premer povprečne glavice novorojenčka. Otrok, ki je
domnevno ''skoraj'' padel skozi odprtino, pa je očitno sam prišel do ograje. Že po
stari ljudski modrosti pa ''skoraj'' še ni ustrelil zajca, ''komaj'' pa ga je že.
Domnevne težave z ogrevanjem, ki jih napihuje
novinarka, očitno izhajajo iz neizkušenosti nekaterih stanovalcev pri ravnanju s
termostatskimi ventili na radiatorjih. Da bi se v pol ure stanovanje tako ohladilo, da v
njem ne bi bilo mogoče zdržati, ni verjetno. Zunanje stene so namreč pozidane s
klasičnimi zidaki, ki imajo dovolj veliko sposobnost akumulacije toplote. Poleg tega so
obložene s kvalitetno fasado Demit z 10 cm debelimi ploščami stiropora. Za morebitne
druge težave pri ogrevanju, predvsem pa za obračun, je pravi naslov drugje, kar velja
tudi za oskrbo s toplo in pitno vodo.
Za sprejemanje TV- in radijskega programa je bilo s
projektom predvideno le kabelsko razdelilno omrežje. Na strehi bloka ni bila nikoli
postavljena in odstranjena kakršnakoli skupinska antena. Način zagotavljanja TV- in
radijskega signala ni bil v domeni izvajalca gradbenih del. Lastnik bloka pa je
stanovalcem, kot sami pravijo, omogočil sprejem petih osnovnih TV-programov. Tudi po
našem mnenju bodo morali razumeti, da se bodo zaradi večje izbire programov morali
regularno priključiti na kabelsko razdelilni sistem, kot vsi drugi Celjani, ki imajo malo
ali pa veliko denarja.
Stanovanjski blok Novi trg 2-5, ki zbuja toliko
pozornosti, je bil zahteven projekt. Za sorazmerno malo denarja je bilo treba zgraditi
udoben dom za 64 družin. Tudi predračunska vrednost bloka je bila za projektirane
standarde prej prenizka kot zadostna. Cene je oklestila še neizprosna konkurenca po
dvakratnem javnem razpisu. Kljub temu pa je gradnja potekala tekoče v skladu s projekti
ter terminskim planom. Pri bloku, ki je po mnenju strokovnjakov in večine dobronamernih
stanovalcev, zgrajen zelo kvalitetno, so v marsičem preseženi minimalni tehnični pogoji
in standardi. Vgrajeno je bilo PVC-stavbno pohištvo, ki je trajnejše in zahteva manj
vzdrževanja. Vsak vhod ima Schindlerjevo dvigalo, ki po svojih tehničnih in
oblikovalskih lastnostih spada v vrsto najkvalitetnejših dvigal na tržišču.
Stanovalcem je bila omogočena fleksibilna preureditev bivalnih prostorov in so si sami
lahko izbirali tudi sanitarno keramiko ter opremo.
Po mnenju strokovnjakov ima ta blok v Celju še nekaj
prednosti. Vanj so bili vgrajeni doslej v Celju najdražji in najkvalitetnejši materiali.
Hkrati pa je tudi v državnem merilu zgrajen za minimalno možno ceno. Blok je ustrezno
prestal tudi strog tehnični pregled in pridobil uporabno dovoljenje.
Čeprav doslej v Celju pri izgradnji nobenega bloka ni
bilo tako malo reklamacij, pa nekateri stanovalci na krilih medijske podpore iščejo
dlako v jajcu, kot da reklamacije med garancijskimi roki niso nekaj običajnega. Pri več
kot dvestotih vgrajenih oknih je na primer pri enem samem oknu prišlo do manjše
konstrukcijske napake, ki je bila hitro odpravljena, pa je bilo o tem že vredno pisati v
osrednjem dnevniku. Kdo ve, kaj bi radi dosegli nekateri redki stanovalci, da vidijo
napake tudi tam, kjer jih ni. Krožijo namreč tudi ugibanja, da bi si radi s takim
pritiskom priborili znižanje najemnin. Zato ne bomo pisali o mokrih stenah, ker se suši
perilo v neprodušno zaprti spalnici, da lestenec brez žarnice ne more svetiti, da zato,
ker se je izklopila varovalka zaradi preobremenjenosti ali kratkega stika na trošilih,
niso krive instalacije, da je treba stanovanja redno zračiti in tako dalje in tako
naprej. Tisti, ki jih tako skrbi ta blok na Dolgem polju, so docela molčali, ko so še ne
tako daleč nazaj kmalu po vselitvi v bloke odpadale cele stene keramičnih ploščic, ko
grobo obdelanih sten niso mogle olepšati niti tapete, ko so na veliko puščale vodovodne
in fekalne kanalizacije, ko je pri zaprtih oknih po stanovanjih vel prepih in ko so bile
vsakdanjik tudi razne druge tegobe, ker teh blokov pač ni gradilo naše podjetje.
Stanovalci bodo tudi sami morali storiti kaj za to, da
jim bo življenje v bloku lepše in udobnejše. Ne bodo na primer smeli stopati brez
ključa skozi zaklenjena vhodna vrata in ne vdirati v dragocena dvigala. Tudi ne bo
škodilo, če bodo okrog bloka redno pobirali smeti, pospravljali prostor za kontejnerje
in nekoliko bolj varovali zelenice, saj so pozabili povedati novinarjem, da smo jim prvi
mesec po vselitvi enkrat pospravili prostor za kontejnerje ter odpeljali odpadke in da smo
jim dvakrat počistili smeti okrog bloka, ker nas je bilo sram, da bi okrog novega bloka
vladal tak nered.
V gradnjo bloka smo vložili veliko dragocenega
materiala in truda, ker smo se resnično želeli izkazati, kar nam je tudi uspelo. Na
stanovalcih pa je, da ga čim dlje ohranijo lepega, kakršnega smo izročili investitorju,
da ne bodo živeli v hiši strahov. Novinarko pa prosimo, da nam vendarle pojasni, kako je
prišla do tako žaljivega in nesmiselnega poimenovanja tega bloka, ker si ga investitor,
izvajalec in dobronamerni stanovalci ne zaslužijo.
Gradbeništvo Božičnik,
Stanko Božičnik
STANKO BOŽIČNIK |